Idelfonzova trta

trta notranjost Small

V sklopu 6. občinskega praznika Občine Sveta Trojica je župan občine Darko Fras s pomočjo mestnega viničarja mesta Maribor Staneta Kocuterja, občinskega  viničarja Milana Šalamuna in predsednika društva vinogradnikov Petra Leopolda posadil cepič potomke najstarejše žlahtne vinske trte na svetu. Poimenovali so jo Ildenfonzova trta, po naprednem patru, učitelju in prosvetnem delavcu, ki je s svojim delom dodobra zaznamoval dogajanje v Sveti Trojici.  
Dogajanje potekalo na prostoru ob stari preši. Blagoslov trte je opravil domači pater Bernard, kulturni program pa so izvedli člani Kulturnega društva Sveti Frančišek.
Gospod Kocuter je v svojem govoru poudaril, da je trta posajena na pravšnjem sončnem mestu, kjer bo zagotovo čudovito uspevala in čez nekaj let že pokazala prvi pridelek.

Občinski viničar Milan Šalamun pa je obljubil, da bo za njo skrbel kot najboljši gospodar.

 

Pater ILDEFONZ LANGERHOLZ (poimenovanje potomke stare trte)

V Sveto Trojico je prišel leta 1937 za kaplana in postal zelo priljubljen frančiškanski duhovnik. Na šoli je mlade poučeval verouk in bil zelo dejaven na kulturno-prosvetnem področju. Vodil je dramski odsek Prosvetnega društva pri Sv. Trojici in bil med pobudniki za izgradnjo društvenega doma, ki so ga zgradili leta 1939. Leta 1940 je bil novi dom nared za prvo dramsko predstavo. Za cvetno nedeljo 1941 so načrtovali izvedbo Pasijona, a se je žal začela vojna ki je za nekaj let prekinila živahno kulturno življenje pri Sv. Trojici. Novi prosvetni dom je postal konjušnica. Pater Ildefonz LANGERHOLZ je bil kot zavedni Slovenec izgnan na Hrvaško. Tam je veliko pomagal ljudem v stiski.
Trojičani se ga hvaležno spominjajo kot nadvse ustvarjalnega dušnega pastirja, ki je že kot kaplan globoko zaoral brazde verskega in kulturnega dogajanja v kraju. Veliko se je družil z mladimi in jih navduševal za različno delovanje na prosvetnem področju. Aktivno je deloval pri Orlih in sodeloval pri nastajanju številnih dramskih predstav. Znal je živeti z naravo in rad se je družil z domačini, ki so si prizadevali umno kmetovati. Njegova velika ljubezen so bile čebele, izjemno pa je cenil tudi vinsko trto in njene žlahtne sadove. Podpiral je pridelavo kakovostnega vina in se nasploh razdajal v dobro kraja in ljudi. Po vojni se je iz izgnanstva najprej vrnil k Sveti Trojici, nato je bil tudi zaprt, kar je načelo njegovo zdravje. Dalj  časa je bil upravitelj romarskega svetišča pri Novi Štifti na Dolenjskem. K Sveti trojici se je vrnil spet leta 1968 in ostal župnik vse do leta 1980. Veliko je postoril za vzdrževanje mogočnega cerkvenega in samostanskega poslopja s prostornimi kletmi. Nanje je bil zelo ponosen in je med drugim načrtoval, da bi jih postopoma obnovili in uredili. Tega sicer ni dočakal, saj je 11. avgusta 1987 umrl na Slivniškem Pohorju. Pokopan je med brati frančiškani na trojiškem pokopališču.

V prostem času je pater Ildefonz živel z ljudmi in krajem, posvečal se je čebelam in samostanskemu vrtu, na katerem je rasla tudi vinska trta. Vinogradnike je posebej cenil. Odlikoval ga je preprost življenjski slog, veder značaj in široko odprto srce. Znal je biti enak med enakimi, kar je bila za kmečko podeželsko prebivalstvo izjemna in nadvse cenjena vrednota. Na Sv. Trojico in tukajšnje ljudi je bil zelo navezan in je tudi želel biti pokopan v kraju, za katerega se je razdajal in živel ne samo kot dušni pastir, pač pa tudi kot vsestranski narodni, prosvetni in javni delavec. Veljal je za izjemno naprednega, dialoškega duhovnika, ki je znal vedno prisluhniti tudi drugače mislečim. Spoštoval je mnenje drugih in jih cenil ne glede na njihovo svetovnonazorsko prepričanje. Njegova povezanost z ljudmi in naravo je bila pristna, »v naravi je zaznaval božjo sled, v dobrih ljudeh je zaznaval  Boga. Najprej moramo biti ljudje, potem kristjani. Najprej mora biti človekovo srce na pravem mestu, odprto na vsakogar. Potem šele si lahko vesel in srečen Frančiškov brat in prijatelj ljudi«, je znal povedati pater Ildefonz LANGERHOLZ.

Poimenovanje potomke stare trte po tem naprednem duhovniku, učitelju in prosvetnem delavcu bi pomenilo utrditev zgodovinskega spomina na njegov čas in njegovo delovanje, ki je bilo izjemno ustvarjalno. Hkrati bi utrdilo tudi sožitje frančiškanskega samostana in kraja, ki sta tako rekoč od nekdaj tesno povezana in neločljiva dejavnika družbenega, gospodarskega in kulturnega razvoja."Ildefonzova trta" je lahko nov začetek uspešnejše turistične in kulturne promocije kraja, v katerem dobiva tudi vinogradništvo nove dimenzije in dosega kakovostne premike v pridelavi vrhunskih vin. Ime "Ildefonzova trta" je hkrati zelo izvirno, a med domačini sprejeto kot spoštljiv spomin na duhovnika, ki je z razgibanim delovanjem dodobra zaznamoval več desetletni utrip kraja in ljudi. Spominjanje in promocija sta tako združena v simbolnem poimenovanju, katero se bo zagotovo "prijelo" in pripomoglo k učinkovitejši turistični promociji in dolgoročnemu  turističnemu razvoju. Ta lahko in mora sloneti tudi na izročilu vinogradništva in vinarstva, ob upoštevanju izjemnega kulturno-zgodovinskega bogastva, kakršnega ponuja frančiškanski samostan z lepo obnovljeno Martinovo kletjo. 

Potomka najstarejše trte iz Lenta, ki jo je neznanec skoraj uničil je v slabšem stanju kot smo pričakovali, saj smo ob rezi ugotovili, da je precejšen del tre suh. Zato smo jo morali nižje odrezati. Z nestrpnostjo čakamo, kaj se bo s trto zgodilo v letošnji pomladi. Takrat bomo vedeli ali je preživela, ali bomo morali posaditi novo sadiko.

      

 vinicar Small   ILDE Small   ILDE-2 Small